KORUZNI HROŠČ - DIABROTICA VIRGIFERA VIRGIFERA   Le Conte

MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI

Hrošč je rumeno zelene barve s črnima progama bočno vzdolž pokrovk. Telo je široko 2 do 3 mm, dolgo pa od 4,2 do okoli 7 mm, po nekaterih navedbah celo 8 mm. Za odrasle oblike je značilen spolni dimorfizem, ki se kaže v dolžini tipalnic, obarvanosti pokrovk in velikosti zadka, ki je pri samicah nekoliko večji. Tipalnice so nitaste in sestavljene iz enega daljšega, dveh krajših in osmih daljših členov. Pri samcih so tipalnice nekoliko daljše. Samica ima vzdolžno črto na vsaki pokrovki. Pri samcih sta črti razširjeni, nepravilno oblikovani in pokrivata večji del osnovne barve pokrovk. Nadvratni ščit je zelenkasto rumen pri obeh spolih. Trebušna stran telesa je nekoliko temnejša, noge so črne in le na bočni strani zelenkasto rumene.

Ličinka je tanka in podolgovata. Je bele barve, s temno glavo. Odrasla je dolga okrog 13 mm. Na devetem analnem segmentu je s hrbtne strani vidna temnejša lisa, znotraj katere je vdolben madež v obliki črke V. Buba je prosta, bela. Jajčeca so svetla, ovalna, do 0,5 mm dolga.

RAZVOJNI KROG

Koruzni hrošč ima v Evropi eno generacijo. Prezimi v obliki jajčec, odloženih v koruzišča, v globini 10 - 30 cm, včasih tudi globlje. Odrasli hrošči ne morejo prezimiti. Po diapavzi jajčec, ki ponavadi traja preko ene, včasih tudi preko dveh zim, se začnejo izlegati ličinke. Ličinke se izlegajo več tednov, kar je odvisno od globine, v katero so bila odložena jajčeca, od tipa in strukture tal, vlage in temperature. Ličinke se izlegajo od druge dekade maja do konca junija in se trikrat levijo.

Izlegle ličinke si takoj iščejo hrano - koruzne korenine, zato se gibljejo, vendar ne več kot 0,5 m daleč od izhodiščnega položaja. Večina izleglih ličink živi 15 cm globoko. Blizu površja tal se zabubijo. Največji delež bub je v globini 5 cm. Stadij bube traja približno 1 teden. Iz bube se izležejo hrošči, ki ostanejo v tleh še nadaljnjih 24 - 48 ur. Največ hroščev se pojavi med cvetenjem koruze. Kmalu po pojavu hroščkov se le ti začnejo ploditi. Oplojene samice se zavlečejo skozi razpoke v tla, da tam odložijo jajčeca. Samice odložijo v tla okoli 400, včasih tudi do 1000 jajčec.

POMEN

Najpomembnejši in najagresivnejši stadij koruznega hrošča je ličinka, ki živi v tleh in se prehranjuje na koreninju različnih gostiteljskih rastlin. Najpomembnejši gostitelj je koruza, prehranjuje pa se lahko še na koreninah nekaterih drugih gojenih in samoniklih rastlin (npr. Echinochloa crus-galli, Dactylis glomerata, Avena sativa, Cynodon dactylon, vrste rodov Festuca, Poa, Lolium, Sorghum (divji sirek ni gostitelj). Odrasli hroščki so polifagi, saj se prehranjujejo na številnih vrstah družin Compositae, Leguminosae in Cucurbitaceae.

Največjo škodo na koruzi povzročajo ličinke. V začetnih stadijih se le te prehranjujejo na nežnejšem zunanjem koreninskem tkivu oziroma na koreninskih laskih, kasneje pa vrtajo rove v korenine. Koreninski vršički porjavijo, korenine so navrtane oziroma obgrizene vse do koreninske osnove.

Poškodbe se zrcalijo v oblikovanju sekundarnega koreninja in razvoju opornih korenin, ter v pomanjkljivi oskrbi rastlin s hranili in vodo, kar ima za posledico hujši fiziološki stres. Pri močnem napadu na koreninje koruze so rastline majave in zaradi vpliva okoljskih dejavnikov (veter, dež) velikokrat poležejo. Posledice napada se kažejo tudi v bistveno manjšem pridelku in kakovosti koruze.

Odrasli osebki se spomladi hranijo na koruznih listih, poškodbe pa so podobne tistim, ki jih povzroča žitni strgač. Hrošče privlači tudi cvetni prah zato se le ti preselijo na svilo in vrh storžev oziroma na metlice, kjer se prehranjujejo. Kasneje se hrošči preselijo na pozne posevke koruze ali druge cvetoče rastline. Posledica napada hroščev, ki je v primerjavi s posledico napada ličink sicer zanemarljiva, se kaže v zmanjšani asimilacijski površini listov, slabši oprašenosti rastlin in gluhosti storžev.

GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST

Koruzni hrošč velja za najnevarnejšega škodljivca koruze na severnoameriški celini. Razširjen je v ZDA kot tudi v Kanadi. V Evropi so imenovano vrsto prvič ugotovili leta 1992 v bližini letališča Surčin (blizu Beograda) v Srbiji. Od tam se je že razširil na Madžarsko, Hrvaško, v Romunijo ter Bosno in Hercegovino.

ZATIRANJE

Agrotehnični ukrepi

Koruznega hrošča zatiramo s pomočjo ustreznega kolobarja, gojenjem odpornih sort in z ustrezno agrotehniko.

Kemično zatiranje

Za zatiranje ličink pridejo v poštev nekateri talni insekticidi, ki jih apliciramo ob setvi koruze ali takoj po vzniku. Obstajajo možnosti uporabe insekticidov proti odraslim hroščem z aplikacijo ob pomoči zračnih plovil. Ta način pri nas trenutno ne pride v poštev.

Biotično zatiranje

Naravni sovražniki koruznega hrošča so nekatere pršice, ogorčice in žuželke. Med povzročitelji bolezni pri hrošču pa so nekatere bakterije in virusi. Po do zdaj znanih podatkih koruzni hrošč v Evropi nima dovolj naravnih sovražnikov, ki bi ga uspešneje zadrževali v razvoju.

Tabela 1: Kritični prag za koruznega hrošča - povprečno število hroščkov, na temelju katerega bi se v naslednjem letu razvila populacija ličink, ki bi povzročila gospodarsko škodo na koruzi (Edwards, 1995)

Besedilo: Gregor Urek, Aleš Pajmon, Kmetijski Inštitut Slovenije